TRIJE ZAKONI UNIVERZALNI ZAKONI

TRIJE ZAKONI

Trije najpomembnejši zakoni, ki veljajo v celotnem Vesolju

Prvi zakon, Zakon privlačnosti, pravi: »Vse enako se privlači.«  Ta trditev se zdi dokaj preprosta, a definira najmočnejši zakon vesolja. Zakon, ki ob vsakem času vpliva čisto na vse. Ne obstaja nič takega, kar ne bi bilo pod vplivom tega mogočnega zakona.

Drugi zakon, Znanost ustvarjanja, pravi : »To čemur se v mislih posvečam in to kar verjamem ali pričakujem, to je.« Na kratko, v življenju dobiš to o čemer razmišljaš pa če si to želiš ali ne.

Tretji zakon, Umetnost dopuščanja, pravi: »Jaz sem, kar sem in vsem ostalim dopuščam, da so, kar so.«

 

Zakon privlačnosti

»Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadova, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih.« (Jezus, Matej 7:16)
Tega pomembnega zakona se je zavedal tudi Jezus.
Zakon privlačnosti je najbolj naraven zakon in deluje ne glede na to ali ga razumemo ali ne. Nekako tako kot Zemljina privlačnost, ki deluje tudi, če je ne razumemo. Če nekdo vrže žogico v zrak, v vsakem primeru pade dol, če razume zakaj, ali pa če ne. Enako je z zakonom privlačnosti. To kar mislimo, temu čemur se v mislih posvečamo to privlačimo. Ob tem sploh ni pomembno ali to maramo ali ne, to kar razmišljamo, to privlačimo. Če smo veseli, srečni, nasmejani to privlačimo, če smo žalostni, zagrenjeni to spet privlačimo. Privlačnost pa se še povečuje s čustvovanjem. Več čustev, ki jih imamo ob določenih mislih bolj to privlačimo. Če nečesa ne maramo in o tem razmišljamo, govorimo, to privlačimo. Če tega ne maramo tudi negativno čustvujemo, kot neprijetni občutki, odpor, skrb, sovraštvo, strah kar pomeni, da to še bolj intenzivno privlačimo.  Nekdo, ki je konflikten, se mogoče tega boji, mogoče pogosto razmišlja o takih situacijah, ki so se mu zgodile, ga je tega strah ali pa je enostavno prepričan, da mu ljudje vedno kaj ‘pripravljajo’ s tem v življenje privlači točno take dogodke. In se mu seveda pogosto dogaja, da pade v konflikte, zaradi česar je prepričan, da se je upravičeno bal tega, ker se mu to dogaja. In res se mu. In bolj ko bo prepričan, da je njegova skrb upravičena, bolj se mu bo to dogajalo. Seveda pa ni nujno, da je tako. Z razumevanjem tega zakona  lahko ta tok obrnemo. V mislih se začnemo ukvarjati s stvarmi, ki si jih želimo in začnemo to privlačiti v življenje. Torej ne razmišljaj o stvareh, ki jih ne maraš, ker če jih maraš ali ne, privlačiš to, s čimer se v mislih ukvarjaš.

“Kar seješ, to žanješ” pravi že stara ljudska modrost, ki ponazarja zakon privlačnosti.

 

Zakon ustvarjanja


Mi ustvarjamo z dejanji, in mislimi!

Ena od naših temeljnih nalog je torej ustvarjanje. Kreiranje želene realnosti je v bistvu dosti lažje kot si predstavljamo. Mi smo bitja neomejenih možnosti in samo naše neznanje je tisto, ki nas ovira, da že v tem trenutku ne znamo poustvariti vsega kar si želimo. Tako kot je cel ta svet svet dvojnosti smo tudi mi dvojni. Imamo zavest in podzavest, oziroma razum in dušo. Naša podzavest, duša je tisti del nas, ki se veliko bolj kot mi zaveda, da je z vsem povezana, ne čuti ločenosti, kot jo mi doživljamo. In ko se naučimo ustvarjanje prepustiti temu našemu delu, življenje postane lepše, polnejše, bolj osrečujoče. Psihologija mu reče podzavest, cerkev mu reče duša, vzhodniki mistiki mu rečejo praznina, Eckhart Tolle jo imenuje Bitje, pravijo mu človekov višji jaz, univerzalna inteligenca, Resnica, C.G. Jung je to imenoval skupno nezavedno, Abraham temu rečejo Notranje Bitje, fizika temu reče, da je vse energija. Vse to je pravzaprav naš pravi jaz.

Kako kreiramo svojo realnost?

Kreiranje želenih stvari je v bistvu popolnoma enostaven proces sestavljen iz dveh delov. Prvi del je, da si nekaj želimo in drugi, da to verjamemo, da bomo dobili in to enostavno pričakujemo. Ko to resnično verjamemo in pričakujemo, to dobimo. Mi ves čas ustvarjamo svojo realnost in ker tega procesa ne razumemo, to delamo avtomatsko. Da pa ta svet ni povsem nor in neurejen ima ustvarjanje blažilec časa, kar pomeni, da se ustvarjanje ne dogaja v trenutku, ampak je za to potreben določen čas. Še bolj poenostavljeno, če je naša želja čista, torej jo nič ne ovira, se bo uresničila. Ovire so tiste, ki si jih postavimo v glavi, najpogosteje tako, da dvomimo, da vidimo vrsto ovir, da se to ne more zgoditi, da ne verjamemo, da se bo uresničila. Vsak dvom jo ustavlja.

Kako? Tako:

Vsak dan si vzemi deset, petnajst minut za svojo kreativno delavnico. Lahko si narediš tablo želja na katero nalepiš vse svoje cilje, ki jih želiš uresničiti v življenju. Najdi si prostor, kjer boš imel deset minut mir. Spravi se v čimbolj dobro voljo, na kakršenkoli način ti to uspe. Z vsemi čutili se vživi v vsak svoj cilj. Vidi ga, kot da že je. Čuti ga čimbolj plastično z vsemi čutili. Vidi ga, čuti, sliši. Veseli se ga. Čustva, občutki in naša prepričanja so tista, ki so temeljna.
Cilj moramo videti, kot da je dosežen. Vanj moramo v celoti verjeti, nobenih dvomov. Enostavno, veš, da to je (obvezno v sedanjosti), ne da bo, ampak, da je. Sicer se zavedaš da je za to potreben čas, a veš, da to že je in se mora samo še materializirati, torej udejanjiti v materialnem svetu. Če se ti pojavi dvom, ga enostavno pusti, da gre mimo. Ne posvečaj se mu. Ključno pri vsem procesu je, da v cilj popolnoma verjameš, torej nič ne dvomiš in ga pričakuješ.
Ni besed s katerimi bi poudaril pomen te točke! Po tem je potrebno cilj v celoti pustiti pri miru. Ker vanj niti malo ne dvomiš, ker veš da je, ga enostavno pustiš in s tem dovoliš svoji duši da ga uresniči. Duša, podzavest, bitje, naš višji jaz bo to uresničil, če ne bo ovir. Oviramo pa lahko le sami s tem, da dvomimo ali da si prizadevamo, da bomo cilj uresničili. Če si prizadevamo, pomeni, da popolnoma ne verjamemo v cilje, to pomeni, da je v ozadju strah in ta strah ovira dušo, da ga ne more uresničiti. Še enkrat pomisli. Če si prizadevaš, potem ne verjameš v celoti, kajti, če bi popolnoma verjel v svoj cilj, potem si ni treba prizadevati, ker veš, da se uresničuje. Torej zelo zelo pomembno, da ga pustiš in s tem omogočiš duši, da te pripelje po najelegantnejši poti do cilja. Res je, to je v velikem nasprotju s tem, kar nas učijo celo življenje. To ni spodbujanje lenobe, ravno nasprotno, s tem samo omogočimo našemu notranjemu vodstvu, da nas pelje po najelegantnejši poti na cilj. Z drugimi besedami povedano cilj sprejmeš popolnoma brez odpora. Veliki Učitelj Jezus je pomen te točke opisal v naslednji priliki: »Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški oče hrani. Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih (Mat. 6:26-29).« S to prispodobo je Jezus povedal točno to, da moramo cilj pustiti v miru. Nikjer niti besedice, da moramo trpeti v potu svojega obraza, da moramo cilje doseči s čim več truda ali težav. Na ta način naša univerzalna inteligenca sama najde pot. V cilj ne smemo dvomiti, cilj moramo pričakovati.

Še enkrat, razmišljaj, kar si želiš, svoje misli, čustva usmerjaj v to kar ti pomeni in to pričakuj. Če se z mislimi posvečaš temu kar je, ustvarjaš še več tega, kar je. Česarkoli ne maraš, to privlačiš. Česarkoli se bojiš, to privlačiš. Če se z mislimi posvečaš temu, kar imaš rad, potem ustvarjaš več tega, kar imaš rad. Cilji se ne uresničijo takoj, a kmalu opaziš, da bolj, ko se posvečaš cilju v svoji delavnici, bolj te prevevajo prijetni občutki. To je jasen in nesporen znak, da si na pravi poti! Cilj prihaja!

Umetnost dopuščanja

Tretji univerzalen zakon Vesolja pravi: »Jaz sem, kar sem in vsem drugim dopuščam, da so, kar so.« Tudi ta zakon je Jezus poznal, saj je rekel: »Ne sodite, da tudi vi ne boste sojeni«. Jezusa povsod navajam zato, ker je za nas zahodnjake nesporna avtoriteta in vemo, da je bil veliki Učitelj.
Povedano po domače, jaz sem kakršen sem in se kot takega sprejemam, ob tem se pa zavedam, da si ti drugačen, vendar razumem, da si ti stvarnik svojih lastnih izkušenj. Če se meni nekaj ne zdi prav, kar dela nekdo drug, sem dovolj moder in vem, da si on sam ustvarja svoj svet s tem, ko privlači k sebi drugačne stvari kot jaz in ob tem vem, da se njemu njegov svet verjetno ne zdi napačen. Ob tem nimam negativnih čustev, ker dopuščam, da je on drugačen. Sprejemam njegovo drugačnost. Tu ne gre za toleranco, da si mislimo svoje in ga pustimo na miru. Če je tako, imamo negativna čustva, ker si mislimo, da ne dela prav vendar ga pustimo v miru. Mi ne toleriramo neko stanje, ki nam ni všeč, ampak to stanje sprejmemo, ker vemo, da je to njegov svet, ki je drugačen od našega. Tak, kot si ga sam ustvarja. In ko se tega začneš zavedati, počasi ugotoviš, da drugi ne spravljajo v nered tvojega sveta, ker ga enostavno ne morejo. Svoj svet si sami ustvarjamo s tem k čemur usmerjamo pozornost. V naš svet lahko vstopajo samo ljudje, ki smo jim to dovolili.  Tat tvam asi (sanskrt) je eno od temeljnih načel vedske filozofije, ki pomeni: Sebe vidim v drugih, ali, povedano drugače, Ljudje okoli mene so moje ogledalo. Vse je vedno dvostranski proces. Ropar in oropani sta soustvarjalca procesa. Nekdo, ki ne posveča pozornosti, torej ne bere, se ne pogovarja, ne razmišlja o ropih, se jih ne boji, jih še manj pričakuje, jih ne obsoja(!), torej jim ne posveča nobene svoje pozornosti se mu rop sploh NE more zgoditi. Ropar in oropani sta vedno soustvarjalca dogodka. Verjamem, da tu pomisliš, da temu ni tako, da se marsikomu zgodi kaj neprijetnega, a temu ni posvečal svoje pozornosti. Kakšen pa je imel odnos do te ‘neprijetnosti’? Odklonilen? Obsojajoč? Ali to stanje sploh sprejema ali ga zanika? Zanikanje nečesa pomeni njegovo vztrajanje in ne izginjanje. Resistenca privede do persistence je ugotovil že budizem pred davnimi leti. Odpor privede do trajanja.
Modri Konfucij je pred 2.500 leti rekel: Kdor želi dobro drugim, ga je sebi že zagotovil.
Da dopuščamo drugim, da so, kar so, je neskončnega pomena za vse nas, za našo harmonijo, saj ravno zato, ker teh zakonov ne razumemo, ne dopuščamo drugim, da so, kar so. Krivda in greh sta načina kako vladati ljudem in iz njih narediti nebogljene ljudi, ki se ne zavedajo vseh svojih potencialov. Bog, narava ne razločuje, razločuje človek. Sonce sije enako za »dobre« in »slabe«. Abraham pravijo: »Prerekate se o pravilih, ki so bila napisana pred tisoč in več leti in se kregate čigava pravila so prava. Na ta račun se med seboj pobijate. Povemo vam, da takih pravil v resnici ni. Vi ste stalno razvijajoča se bitja in ta razvoj se nikoli ne ustavi. Če bi bila neka pravila, ki so bila napisana pred tisoč leti vrhunec razvoja, potem za vaš obstoj danes ne bi bilo nobenega razloga. Povežite se s svojim bistvom in neposredno odkrijte pravila, ki veljajo za vas.«
S poznavanjem teh treh temeljnih zakonov Vesolja zanesljivo in hitro napreduješ na poti do razsvetljenja. Razsvetljenje je stanje, ko se popolnoma zavedamo svojega notranjega bitja in čutimo povezanostjo s stvarmi, rastlinami, živalmi in ljudmi. V tem stanju izgine navidezna razdvojenost, izginejo težave, saj se zavemo svojega bistva in presežemo omejitve tega sveta. Srce nam napolni radost, ljubezen in mir.  To so osnovne lastnosti našega pravega jaza.