Blog

RADA SEM SAMA IN RADA SEM V DRUŽBI

Nekako nisem pretirano družaben človek, vendar ko premagam ta svoj “zapečkarski” stil – (namreč večino časa delam od doma) in to obožujem. Sem v dušni skupini “MINTAKA” in za nas je značilno, da se moramo v službi počutiti, kot doma.
Delo na celjskem sejmu je v osnovi približati se ljudem. Nekaj zanimivih vprašanj sem bila deležna in te z veselem delim z vami.

1. Kako to, da me ni več v oddaji “Klepet ob kavi”?

Moj odgovor: včasih sem bila privilegirana, saj so mi ponudili eno plačljivo oddajo in vsaj še eno gratis. Kasneje so ceno udeležbe zelo zvišali, meni pa ni bilo več treba plačevati za tako drago reklamo. Snemamo mnogo cenejše in nič manj kvalitetne oddaje z mojim avtorskim delom in sicer: Čajanke za dušo, katere si lahko ogledate tudi na mojem YouTube kanalu. Najdete med pod imenom: Aleksandra Winkler Drole

2. Kaj menim o poplavi ponudbe prehrambnih dodatkov? Namesto na umetniško šolo, sem se raje odločila za kuharsko smer, zato vem vsaj osnove o prehrani. Iz tega razloga vam lahko to po svoji stroki povem. Če se s tem ne strinjate, ignorirajte, namreč že 26 let nisem v kuhinji. Nekaj znanja iz šolskih klopi pa je le ostalo. 

Če ste iz mesta in sonca ne vidite dlje od enega meseca, potem potrebujete dodatek vitamina D, sicer pa zadošča že 15 minut sončenja obraza in dlani, tudi sredi mrzle zime. Sončite se tudi pozimi. Kot rečeno: 15 min na dan je za telo dovolj. Naravno oblačilo (najbolje volna z deležem bombaža ali lanu), ne pa sintetična bunda. Tudi naravna oblačila dopuščajo prodor sončne energije, ki pomaga telesu pri tvorbi vitamina D. Nosečnice in drugi izjemni primeri, ko resnično ne zmorejo zaužiti večje količine naravne hrane s folno kislino, kot je pojesti peščico mandljev, orehov, lešnikov, sveže vrtne zelenjave ipd. živila bogata s folno kislino, potem potrebuje dodatek folne kisline, sicer ni treba.

Pomembno pri prehrambnih dodatkih je zavedanje, da so za telo enostavneje prebavljivi in po dolgotrajni uporabi se telo “razvadi” in ne prepozna več tistih iz klasične prehrane. Vsak dan potrebujemo vitamin C, ki se edini vitamin ne more skladiščiti v našem telesu in to za odraslega človeka nekje okrog 80 mg – kar je samo en kivi, samo ena skledica sveže zelenjave + en kos sezonskega sadja. V primeru bolezni lahko (dobro je, da za krajši čas) predoziramo z vitaminom C, vendar res samo za krajši čas v primeru hudih grip in prehladov, angine in podobno. Z daljšim predoziranjem tega vitamina povzročimo diarejo (odplaknemo tudi druge koristne minerale in vitamine), redčenje krvi in s tem naredimo več škode, kot koristi. To vam pišem, ker je čas enakonočja, čas iskanja ravnovesja, pa ga mnogi, ki prihajajo k meni na regresijo, tako lomijo, da mi jih je kar žal. 

3. Tako rada berem knjige, gledam duhovne TV oddaje, mi zaupa mlajša upokojenka … in najina debata in moj nasvet, ki bi ga morali slišati še mnogi…

Ja, gospa pogosto obiskujem očeta in veste, kaj počne? Gleda TV šport -tekme, ure in ure. Koliko časa pa se sam rekreira, pa je z mojega stališča odgovor PREMALO. Pol ure hoje po mestu, je zelo, zelo premalo. Vsaj eno uro, ker je v penziji in to tako, da se človek 20 min ogreva, ostalih vsaj 20 min pa znoji. Nekateri se zdijo že pri hitri hoji, drugi rabijo tek… Smo pač različni. To je minimum.  Zadnjič, ko sem ga obiskala, je navijal za svetovnega večkratnega prvaka v tenisu – Novak Đoković -a, ki živi v Monaku in za vsako zmago kasira milijone … Ležanje na kavču in navijanje za zmago drugih, nas postavi v vlogo opazovalca. Če smo prepogosto v takem stanju pozabimo živeti svoje življenje, ker je lažje gledati in govoriti, kot pa se soočati in se znojiti, se to hitro lahko zgodi in ne živimo svojega pravega in pristnega (dušnega) življenja.

Podobno je z branjem. Če ne moremo nekaj koristnega zase uporabiti iz knjige, ki jo beremo, potem je branje samo pobeg. Pobeg od naših obveznosti. Pobeg pred odgovornostjo. Pobeg ali “eskapizem” je vedno NEGATIVNA IZBIRA. Negativne izbire oddaljujejo posameznika od njegove resnične biti, to kar je – za kar je ustvarjen. 

NAŠA DHARMA JE TUDI OBVEZA, NE LE DAR IN PRILOŽNOST
Ena gospa me je vprašala v Celju eno zanimivo vprašanje in sicer:

4. »Vi Aleksandra ste našli svoje delo, svoj posel v katerem uživate. Kako pa naj ga jaz najdem, kako naj vem, kaj je tisto pravo zame?«

In moj odgovor: Ne uživam tu, na stojnici. (Začudena je bila). Jaz uživam na plaži, se sončim in plavam … To, da sem danes tu v Celju, da delam z naključnimi ljudmi, da sem v soboto celo skupino popeljala v hipnotično regresijo, to je rezultat trdega dela. Res je, da ne uživam tu, res pa je tudi, da mi ni naporno. Užitek je, ko premagaš upornost ega, tisti prestrašen del sebe, ki te pomiluje, ki išče izgovore … In na to sem se navadila. Neštetokrat sem šla čez sebe, kot gre športnik malo čez mero svojega udobja. Vsak dober športnik premaguje samega sebe, za to da uživa v rezultatih svojega dela, je bilo vloženega mnogo, mnogo NAPORA. Ravno tako je z glasbeniki. Poznam kitarista, ki je imel krvave prste, tako zguljene od strun kitare …, pa se mu je koža sčasoma utrdila. Ko ga danes vidimo na odru, ga občudujemo, ker je našel svoje poslanstvo… NE NI NAŠEL POSLANSTVO, BORIL SE JE S SVOJIM NEPRIJATELJEM – LENOBO, SE TRUDIL IN VZTRAJAL. Pa vendar mu je bil ta trudi po drugi strani užitek in zabava. To je tista »prava« pot. Ves čas na tej poti, dobivaš signalčke, da delaš prav in da delaš dobro, da bo tvoj trud obrodil sadove. Preprosto veš, to je vedenje (ni iz razuma, je glas duše).